Rafael Sitar
Rafael Sitar
Rodil se je 14.julija 194l na Vrhpolju pri Kamniku v delavski družini, kjer je bilo pet bratov. Živi v Komendi.
"V našem domu se je vse vrtelo okoli glasbe. Moj oče je bil navdušen muzikant. Na harmoniko je znal zaigrati okoli štiristo maršev in tristo valčkov, veliko pa tudi drugih ritmov. Imelje diatonično harmoniko z dvanajstimi poltoni. Zdi se mi, da je bilo leta 1936, ko je skupaj z legendarnim Avgustom Stankom tekmoval na ljubljanskem velesejmu. Stanko je tedaj zmagal, oče pa je dobil tretjo nagrado."
Rafael je bil deležen tudi glasbene vzgoje. Glasbeno šolo je v Kamniku obiskoval osemlet, precej časa je igral tudi v kamniški godbi na pihala in to bariton, od petnajstega leta naprej pa je igral tudi pri znanih ansamblih. Začel je s Trgovci, igral je pri Kovinarjih, bil pa je tudi med ustanovitelji tria Nika Zajca.
"Sicer pa sem se izučil za glasbilarja v mengeški Melodiji, kjer sem skupno delal osem let, najprej tri in nato še pet. Delal sem pri izdelovanju harmonik in pri uglaševanju. Vme sem delal kot izdelovalec orgel v Nemčiji v tovarni Walcker in to pet let. Svojo službeno pot sem zaključil v dupliški tovarni Stol."
Rafael Sitar je dobesedno zaljubljen v tako imenovano štajersko diatonično harmoniko, a kakršno je igral oče in kakršne so včasih izdelovali v tovarni Lubas.
"Z izdelovanjem harmonik sem se po malem ukvarjal iz ljubezni do tega dela ves čas. Zvok očetove harmonike imam v svoji duši in hkrati čutim, da ga imajo tudi mnogi drugi poslušalci. Pravzaprav ga samo slutijo kot odmev ljudskih godcev. Sam sem si ves čas prizadeval, da bi naredil podobno harmoniko, kot je bila očetova, s čim lepšim zvokom, čim bolj nepotvorjeno, čim bolj pristno."
Za Sitarja je pri harmoniki pomembno vse: od lesa do glasilk, pri okraskih in nasploh pri zunanjem videzu pa mu ne gre za pretiravanje. Zunanja podoba je navadno narejena po želji kupca, notranja pa po njegovi predstavi o dobrem, pristnem zvoku.
"Za ta poklic meje navdušil oče. Očetov prijatelj Andrej Korošec iz Kamnika je znal izdelovati prečudovite harmonike. Že v mladosti sem sklenil, da bom tisto, kar bom naredil, ustvaril s srcem in da mi izdelka ne bo krojil čas. Zato je vsaka moja harmonika neponovljiv unikat. V vsaki harmoniki je vgrajenih najmanj 250ur dela, čeprav se prav tu delo težko meri z urami."
Iz knjige Ivana Sivca, Vsi najboljši muzikantje
"V našem domu se je vse vrtelo okoli glasbe. Moj oče je bil navdušen muzikant. Na harmoniko je znal zaigrati okoli štiristo maršev in tristo valčkov, veliko pa tudi drugih ritmov. Imelje diatonično harmoniko z dvanajstimi poltoni. Zdi se mi, da je bilo leta 1936, ko je skupaj z legendarnim Avgustom Stankom tekmoval na ljubljanskem velesejmu. Stanko je tedaj zmagal, oče pa je dobil tretjo nagrado."
Rafael je bil deležen tudi glasbene vzgoje. Glasbeno šolo je v Kamniku obiskoval osemlet, precej časa je igral tudi v kamniški godbi na pihala in to bariton, od petnajstega leta naprej pa je igral tudi pri znanih ansamblih. Začel je s Trgovci, igral je pri Kovinarjih, bil pa je tudi med ustanovitelji tria Nika Zajca.
"Sicer pa sem se izučil za glasbilarja v mengeški Melodiji, kjer sem skupno delal osem let, najprej tri in nato še pet. Delal sem pri izdelovanju harmonik in pri uglaševanju. Vme sem delal kot izdelovalec orgel v Nemčiji v tovarni Walcker in to pet let. Svojo službeno pot sem zaključil v dupliški tovarni Stol."
Rafael Sitar je dobesedno zaljubljen v tako imenovano štajersko diatonično harmoniko, a kakršno je igral oče in kakršne so včasih izdelovali v tovarni Lubas.
"Z izdelovanjem harmonik sem se po malem ukvarjal iz ljubezni do tega dela ves čas. Zvok očetove harmonike imam v svoji duši in hkrati čutim, da ga imajo tudi mnogi drugi poslušalci. Pravzaprav ga samo slutijo kot odmev ljudskih godcev. Sam sem si ves čas prizadeval, da bi naredil podobno harmoniko, kot je bila očetova, s čim lepšim zvokom, čim bolj nepotvorjeno, čim bolj pristno."
Za Sitarja je pri harmoniki pomembno vse: od lesa do glasilk, pri okraskih in nasploh pri zunanjem videzu pa mu ne gre za pretiravanje. Zunanja podoba je navadno narejena po želji kupca, notranja pa po njegovi predstavi o dobrem, pristnem zvoku.
"Za ta poklic meje navdušil oče. Očetov prijatelj Andrej Korošec iz Kamnika je znal izdelovati prečudovite harmonike. Že v mladosti sem sklenil, da bom tisto, kar bom naredil, ustvaril s srcem in da mi izdelka ne bo krojil čas. Zato je vsaka moja harmonika neponovljiv unikat. V vsaki harmoniki je vgrajenih najmanj 250ur dela, čeprav se prav tu delo težko meri z urami."
Iz knjige Ivana Sivca, Vsi najboljši muzikantje
